Leta 1989 je gledališka igralka in alpinistka Alenka Svetel pripovedovala o svojem otroštvu.
Ko je bila še majhna punčka, ji je največ pravljic pripovedovala njena babica …
Pripoveduje in izbira: Alenka Svetel.
Zgodba Manice Koman po njenem izboru: Praznik sv. Miklavža.
Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.
Že vse življenje imam rada pravljice.
Ko sem bila pa še majhna punčka, mi je največ pravljic pripovedovala moja babička.
Babička pa dedek nista bila Slovenca in sta prišla v Ljubljano iz dalne dežele Moravske in babica mi je pripovedovala moravske pravljice in jaz sem sanjala o tej dalni deželi na severu, o zimah, o čarovnicah, o hudobnih ženskah, vsem tiste dolge moravske pravljice.
Potem se spominjam, da mi je pravljice pripovedovala slovenska pisateljica, ki je živela v Zagrebu, Ruža Lucija Petelinova.
Kadar je napisala kakšno pravljico, je prišla v Ljubljano.
Bila je prijateljica z mojo mamo in je rekla, Alenčica, daj, da ti povem pravljico.
Ampak najbolj se spominjam tega, da so bile njene pravljice žalostne.
In če se je pravljica začela, nekoč je umrla mamica, sem jo splanila v jok in zbežala in sploh pravljice nisem hotela poslušat.
Potem smo pa imeli imenitno kuharico.
Pepca ji je bilo ime.
Ona je bila doma izpod gorjancev in je z Ala ogromno ogromno pravljic izpod Gorjancev, o gorjanskem bigu, gorjanskih zvonovih in kaj vem kaj.
In midva z bratom sva jo večer in večer poslušala, tako da so me pravljice spremljale res od otroštva do zdaj.
In še nekaj, ko sem pa že znala brat, seveda sem bila naročena na to otroško revijo Na Šrot in tam seveda sem prebirala vse zgodbice in pravljice in veliko sem najdla tam pravljic pisateljice Manice Komanove.
In dobro se še spominjam, da mi je mama rekla, poglej, ko sva bile na cesti nekje, to pa je Manica Komanova.
Seznanila sem se tudi z njo, ker se je poznala z mojo mamo in zmeraj sem jo z občudovanjem gledala.
Bila je tako nekako bolj posebno napravljena v dolgih krilih je bolj hodila nekako sivo, se jo spominjam v sivih barvah.
Strašansko prijazna in me je zmeraj lepo pobožala.
No in to se mi je zdelo tako čarobno, da sem potem pa v našem rodu zasledila njene pravljice in prav z veseljem pobrskam še zdaj po kakšnem starem našem rodu in res z veseljem vam bom zdajle povedala eno pravljico pisateljice Manice Komanove.
Mnogo vode je poteklo od takrat.
Mnogo, mnogo.
Praznik svetega Miklavža je bil in otroci smo se kakor kričavi vrabci drenjali okrog nastavljenih posod, napolnjenih sladkimi dobrotami, pa je stopila med nas naša mamica.
Njen obraz je bil resen.
Z otožnim glasom je spravila iz ust.
Otroci hlevarjava mati so umrli.
Kakor jastrep, ki plane med drevne nebogljene mladičke.
Tako grozno je delovala na nas ta novica.
Kakor na povelje smo vtehnili in plašno zrli v mamico.
Hlevarjeva mati, lastnica borne koče, je že dolgo bolehala.
Mož ji je umrl že pred nekaj leti ter ji zapustil edino hčerko, katico.
In prav zaradi te katice, ki je bila naših let, nas je materina vest tako zelo prizadela.
Dobro deklico smo imeli namreč vsi tako radi in se vedno z veseljem poigrali z njo.
In sedaj, ah, kako se nam je smilila.
Kako žalostnega Miklavža bo imela sirota katica.
Je soč dejala mamica in osse po vrsti objela z očmi.
Bi kdo izmed vas odstopil kakšno darilo? Jaz, jaz, jaz tudi, smo vzklikali drug za drugim in hiteli iz svojega jerbasa jemati jabolka, orehe, piškot in drugo.
"Že dobro, že je rekla vsa ganjena mamica.
Popoldne obiščemo katico in ji odnesemo vse tole s seboj.
Po kosilu smo šli z mamico hlevarjevim.
Ko nas je ubogo dekletce zagledalo, je milo zajokalo.
Mi pa smo bili kar vsi hkrati okoli nje in jo objemali.
Katica, ne jokaj, ne jokaj.
Glej, zate smo prinesli orehe pa najboljše piškote.
Najj kar jej, kar jej.
In ta debela sladka jabolka.
Vzemi, Katica, vzemi.
Katica je vzela, se umirila in se kmalu zapletla z nami v živahen pogovor.
Še celo smejala se je.
Ko nas je tisti večer mamica spravljala spat, nam je pripovedovala, da so tudi drugi otroci prinesli katici darila.
Hlevarjevo kočico so kmalu zatem zaprli.
Katico je vzela k sebi neka soseda, dalna sorodnica njenega očeta, pa je katico nepričakovano doletela sreča.
Res, da matere ni imela več.
Toda še isti mesec, nekaj dni pred novim letom, se je vrnil striček iz Amerike in prinesel s seboj veliko dolarjev.
Zapuščeno kočo je odprl, jo za silo očistil, nato pa se Atico, ki jo je silno in iskreno vzljubil, preselil tja.
Na novoletni večer smo mi otroci doživeli velikansko presenečenje.
Vse otroke, ki smo na Miklavževo obdarili katico, je striček povabil na malico.
Ampak kakšna je bila ta malica? Toliko dobrot nismo nikoli videli, niti ve Videli nismo zanje.
Kaj da bi jih šele poskusili.
Pri odhodu nam je striček nasul dobročev klobuke in predpastnike.
To pa za doma, je rekel smehljaje.
Joj, kakšno novo leto je to bilo.
Na mestu, kjer je bila nekdaj hlevarjeva koča, stoji danes ponosna hiša.
Sezidal jo je dobri stric svoji ljubi nečakini katici.
Ta nekdanja mala katica je danes resna žena in mati treh otrok.
Kadarkoli se srečava, se vedno spominjava tistega novega leta, čeprav je bilo to že tako davno, davno.